Peripetije (Damjan Zorc),
14. februar 2017
―
iša. Ta famozna fantazma, ki se ti prikazuje v sanjah, se ovija okoli želja, jih kroji po svoje, šepeta pohujšljive enozložnce in te v hipnotičnih sunkih vleče k sebi, obljublja veliko. Topel sprejem, še toplejše bivanje. Z velikimi očmi zanemariš na videz malenkostne sitnosti, povezane z denarjem, ki te bodo spremljale naslednjih deset, dvajset, celo trideset let. Preveč je lepo tukaj in zdaj, da bi tratil čas s tam in pozneje. Seveda verjameš vsemu, tudi sladkim besedam s prospektov, bisernim nasmeškom, ki obljubljajo točno tisto, kar vznikne iz tvojih predstav o boljšem, večjem življenju. Prepričan si, da bo šlo, da se bo vse izteklo, kot se mora, na to nas dolgo pripravljajo. Iz malega raste veliko. Včasih preveliko. Neredko se ne izide. Gledališka režiserka Ivana Djilas, ki je na to perečo tematiko opozorila že pred leti v zelo odmevnem članku, je spisala roman o generaciji, ki se ji prehitro in preveč zlahka pripisuje prevelike apetite in se jo premalo postavlja v kontekst družbe, v kateri se živi iz dneva v dan, od enega plačanega računa do drugega, od enega honorarja, ki zamuja, do drugega honorarja, za katerega je sploh vprašanje, ali se bo znašel na računu. Vsak pa si želi dom. Kar ni veliko. Ni preveč. Roman se ne začne dobro. Tričlanska družina mora prodati hišo, ker so ji bančne obveznosti v nekaj letih zrasle čez glavo. Rešitev, čeprav kisla, se zdi preprosta. Oddati nepremičninski oglas, vse prostore urediti, pospraviti, polepšati, da bodo mamljivi za nove kupce, nove iskalce boljšega življenja, in čim prej najti drugo, sicer manjše stanovanje, v katerem bo finančno breme znosnejše. Toda ne gre. Ne da se samo zamahniti s čarobno palčko, poleg neznosnega čakanja na odrešitev se v vedno silovitejšem vrtincu znajdejo tudi izgovorjeni in nakazani očitki staršev, nepotrebni predlogi bližnjih, ki niso v nobeno uteho, prej obratno, ostre zobe pokažejo vse pasti zakonskega in družinskega sobivanja. Čeprav si ponosen na to, da znaš držati vse niti v svojih ro
